Motivika štirih letnih časov, ki je v zgodovini upodabljajočih umetnosti stalnica že od antike naprej, je bila del uveljavljene astrološko-kozmografske ikonografije, ki je človeka in naravopredstavljala skozi povezane cikle. Podobni so tudi cikli štirih elementov, temparamentov, vetrov itd. Podobe personifikacij letnih časov z atributi, poletje s klasjem, pomlad s cvetjem, jesen z grozdjem in zimski lov, so se dodobra uveljavile že v antiki, v različnih preoblekah pajih najdemo skozi vso kasnejšo zgodovino umetnosti. S pomočjo prevodnih grafik so štiridelni cikli v 17. stoletju postali množični medij. Kot potrjuje tudi vrsta ciklov v petem zvezku Valvasorjeve grafične zbirke so bili priljubljeni tudi v slovenskem prostoru.
Upodobitev in kiparskih ponazoritev letnih časov, ki lahko služijo kot primerjava slikam v Dvorani štirih letnih časov, je v baročni umetnosti na Slovenskem nemalo. Med kvalitetnejšimi primeri so skupine dečkov na reprezentativnega stopnišča, ki ga je kmalu po letu 1746 naročil Henrik Adam grof Brandis. Na stenah dvorane gradu Slovenska Bistrica, ki jo je leta 1717 po naročilu Ignaca Marije grofa Attemsa freskiral slikar Franz Ignaz Flurer so preproste devize letnih časov z značilnimi atributi upodobljene kot supraporte. Dobro desetletje poprej je slikar Johann Caspar Waginger za Antona grofa Sauerja naslikal monumentalno fresko na stropu slavnostne dvorane v dvorcu Dornava in vanjo vključil vogalne devize letnih časov. S po enim putom jih predstavljajo razgibane vaze s pomladnim cvetjem, poletnim klasjem in cvetjem, jesenskimi sadeži in gretjem ob ognju. Nekaj desetletij kasneje je v Dornavi nastal še en cikel letnih časov. Graški kipar Fillip Jakob Straub je po naročilu Tadeja Kajetana Attemsa na vodu v kompleks dvorca Pomlad, Poletje in Jesen upodobil s tradicionalnimi atributi, Zimi pa se je izognil.
Imaginarij letnih časov je bil oziroma je v zgodovini umetnosti razmeroma ustaljen, s ponavljajočimi se simboli in atributi. Nekatere (cvetje, sneg, vinsko trto) srečamo tudi na upodobitvah letnih časov v vzhodnoazijskih deželah. Zato lahko rečemo, da so do neke mere univerzalni.
Doc. dr. Tina Košak
(Znanstvena sodelavka Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU)